Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/89

Stran je bila lektorirana


opravilo dobro is-ſhlo, kakor kadar druge opore in drusiga perpomozhka ni imel, kakor boshjo previdnoſt.

S. Filip Neri je vezhkrat rekel, de kdor ſe v’ greſhno perloshnoſt poda in sravin pravi: Ne bom v’ greh padil, ne bom hudiga ſtoril; ravno s’ tem ſprizhuje, de bo padil in ſvojo duſho mozhno poſhkodoval; sakaj kdor nevarnoſt ljubi, bo v’ nevarnoſti pokonzhan.[1]

»Persadevajmo ſi, to prav sapopaſti, de ne ſmemo nikoli ſami v’ ſebe saúpati, in de ſami is ſebe niſmo dobri sa nizh drusiga, kakor de ſkasimò boshje namene, ki jih s’ nami ima. Zhe ſe bomo od tega prav preprizhali, ſe bomo popolnama boshji voditvi prepnſtili, in ga bomo neprenehama proſili, de naj nam pomaga.« — Tako pravi ſ. Vinzenz.

Pemſki kralj ſ. Vinzenz je bil neſrezhin v’ vojſki, je vſo ſvojo armado sgubil, in je v’ oblaſt ſvojih ſovrashnikov priſhel. Kadar ſo ga vpraſhali, kako ſe pozhuti in kako mu je per ſerzu, jim je odgovoril: Niſim bil ſhe nikoli tako mirin in veſél, kakor ſim sdej; sakaj kadar ſim bil obdan s’ armado, ſim ſe na zhloveſhke perpomozhke sanaſhal, in niſim vtegnil v’ Boga miſliti; sdej pa, ko ſim vſo armado in poſvetno mozh sgubil, smiram le v’ Boga miſlim in le v’ njega saúpam; in upam, de me ne bo sapuſtil.

S. Filip Neri je imel navado rezhi: Goſpod, ne saneſi ſe na-me in ne puſti me ſamiga; zhe me ne varujeſh, bom prezej padel. — O Goſpod,

  1. Sir. 3, 27.