»V’ velikih potrebah in teshavah je zhaſ pokasati, de sareſ v’ Boga saúpamo. Verjemite mi, de trije delavzi vezh storé, kadar Bog pomaga, kakor deſet drugih; in pomaga vſelej, kadar nam zhloveſhke perpomozhke odvsame, in kadar nam opravila isrozhí, ki ſo vezhi, kakor naſha mozh.« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.
Ta ſvetnik je v’ zelim ſvojim djanji veliko saúpanje do Boga ſkasal; in Bog, ki je obljubil, de tiſtih, ki va-nj saúpajo, ne bo nikdar sapuſtil, je vzhaſi s’ zhudeshi pokasal, de mu je saúpanje ſvojiga sveſtiga ſlushabnika dopadljivo; in mu je mozh dal, take velike dela opraviti, nad kterimi ſe ſhe sdej ſvét zhudi. — To saúpanje je ſ. Vinzenz tudi lepo pokasal, kadar je njegov hiſhnik priſhel mu povedat, de nima nobeniga vinarja vezh. — O veſela noviza! je odgovoril ſ. Vinzenz, Bog bodi sahvaljen! Sdej je zhaſ pokasati, zhe imamo pravo saúpanje v’ Boga! O kako neſkonzhno veliko je bogaſtvo boshje previdnoſti, ali naſhe obúpanje in zagovanje ji velíko nezhaſt dela. — Kmalo po tem ga je Bog ſhe bolj v’ saúpanji poterdil, ker mu je pomozh poſlal.
»Kadar hozhemo kako opravilo v’ boshji ſlushbi in sa boshjo zhaſt opraviti, moramo narpred Boga proſiti, de naj naſ rasſvetli, in nam ſvojo ſveto voljo ſposnati da; po tem ſe ſizer ſmemo zhloveſhkih perpomozhkov poſlushiti, kteri ſo potrebni in perpravni, de ſe boshja volja in boshji nameni dopolnejo ; tode ſe ne ſmemo prevezh na-nje sanaſhati, ampak le na boshjo pomozh, in moramo le
