predinj ſe je zhloveſhkih perpomozhkov poſlushil, deſiravno ſo bili dobri in potrebni, je vſelej préd ſvoje opravilo Bogu perporozhil, in je potlej mirno zhakal, de bi Bog po ſvoji previdnoſti njegovo delo na pravo pot in k’ ſvoji zhaſti obernil. In je vezhkrat rekel, de Bog po ſvoji previdnoſti ſtori, de ſe tiſte opravila nar ſrezhniſhi isidejo, v’ kterih zhlovek sheli, sa boshjo previdnoſtjo hoditi, ne pa pred njo.
»Kdor nima prave kerſhanſke mozhi, in je prevezh navesan na ſvojo laſtno zhaſt, je grosno jesin in vpije in ſi ne da pokoja, kadar kdo kako krivizhno opravljanje soper njega napravi. Kdor je pa uterjen v’ boshji ljubesni, in drusiga nizh ne sheli, kakor Bogu dopaſti, ni ták; sakaj dobro vé, de Bog vidi njegovo nedolshnoſt, in de jo bolj obrajta, kakor on ſam; in de ga bo Bog gotovo varoval in branil, kolikor mu bo v’ vezhno svelizhanje ſlushilo.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Avguſhtin.
V’ shivljenji ſvetiga Franziſhka Salesja ſe bere de je bil velikokrat grosno gerdo opravljan od ſvojih ſovrashnikov, pa ſe ni savolj tega nikoli jesil, tudi ni shaloſtin poſtal, in ſe ni odgovarjal in pravizhil, ampak je vſe boshji previdnoſti prepuſtil, s’ terdnim saúpanjem, de bo Bog vſe k’ dobrimu obernil. Kadar je ſliſhal, de ga gerdo opravljajo, je imel navado rezhi: Si mozhno persadevajo, mi dobro ime odvseti, pa saúpam, de mi ga bo Bog ohranil, zhe je to potrebno sa njegovo ſlushbo. Sam sa-ſe gotovo ne shelim dobriga imena in nobene
