Stran:Basar Pridige 1.djvu/32

u’ Adventu

ga Perſona u’ Sveti Troyzi, Syn Boshji bo zhleveska natura naſe usel, inu de ta zhloveshka natura bo poviklhana, inu poſtavlena u’ Nebeſsih na deſnizo Boga uſsigamogozhniga, inu de uſse ſtuari, tudi uisi nebeshki Angeli ſe bodo mogli pred njo pèrklanjat, inu ponishnu zhaſtiti. Luciſer, kir je to saſtopil, je nevoshliv poſtal, inu nevolèn, deb’ to zhloveshtuo h’ taki zhaſti pousdigneno bilo: je sdaizi ſam pèr ſebi sklenil, de ſe ne bo podvèrgel, ſe ne bo ponishal, inu de nikoli nozhe temo, to ner mainshi zhaſt skasati. Ta ſuoja miisu je na snanje dal ſuojim tovarſham, inu sdaizi treti dev tih Angelov ſo letej preusetni miſli pèrvolilli. Inu pole: zilu na naglu ſe je zhes njè iſsula jesa boshja, inu so bili ſhtraſani, ter pahnjeni is viſsokih Nebeſ u’ bresèn tiga pèkla. O vezhni Bog! sa vol’ ene ſame pregreſhne miſli pogubiſh toku lepe, toku shlahtne duhove? kjè je O Bog tuoja miloſt? perpuſti jim uſaj zhas te pokure, аl’ uſaj, aku jih ozhes ſhtraſat, nikar jih naſtraſei s’ vezhnim pogublenjam. Sabſton je, sklenjenu je: le k’ malu, bres uſsiga zhakanja morejo s’ vezhnim pogublenjam ſhtraſani biti: dokler take ſhtraſinge je uredna tudi ena ſama pregreihna miſsu. O neisrezhena hudoba ſmertniga greha, tok’ oſtru od pravizhniga Boga ſhtraſana! uzhi ſe tukej O zhlovek, de nikar ly s’ beſsedo, al’ s’ dianjam, ampak de ſe tudi s'miſlio ſmertni greh doperneſse, tàr premiíli kuliku taushent ſi jih ti