140
Sa ranz'ga Josheſa Zhe madeshev kaj ima, De b' njega 's viz uselr 'S terplenja hudih rev.
11. Savoljo ſvojih ran, O Jesuſ! mu odpuſti, Je ga danaſhni dan V veſelje vezhno ſpuſti §kos ſvete maſhe dar, Ki je sa tvojo ſtvar.
IX.
Kaj meniſh, o kriſtjan, Ti hozheſh vedno ſpati,
Odkladaſh dan na dan Od greha ſerzhno vſtati;
Pomiſli, prishla bo Tud' sa-te ſmertna ura,
Al' tebe v' ſvet' nebo Perpravi le pokora.
Le ſmert pravizhniga Je mirna in veſela,
Al' ſmert krivizhniga _ Bo njemu tamkje vsela*- _
Vſe kar ga veſeli, j* Al' kar je tukje lubil, <TT
Kar napzhniga shelij, Zlo vſe bo tamkje sgubil. 4*
Ta ranza mat' je kja^j^, Obrajtana med nami^^i.
In k' bosbji ſlushbi-ſhla Je rada in s' sheljami;
Vſe ſvoje dni sveſto Je v' miru s' nam shivela,
In krishe vſe zhes to . Je s' voljo preterpela.
