Stran je bila lektorirana
Ko strel spreletel je goreč
Namen jo grozni te besede,
Prebistril ji temne poglede,
Presunil, ko strupeni meč. —
II.
Na kviškopotegnjeni skali stojí
Zidanje okroglo, debelo, visoko,
Pod njim se razliva tje voda široko,
In veter nad njim tje oblake podí.
Železno preprežen je oken gosto,
Zarašen od maha in ptičjiga gnjezda,
De komaj nebeška ga zvezda,
De komaj presije ga sonce gorko.
Ko jutro napoči, ko danek zorí,
Ko mrak se večerni zavleče v doline,
Ko danek blišeci v tamoti pomine:
Vun dneva slovenskiga pesem doní.
Jo poje že vetrič, oblaki neba;
Po valu se gladko izteka šumečim;
Jo luna zapoje med zvezdam‘ bleskečim‘,
Ki mirno po temnim obnebji vesla. —
In vetrič pregiblje oblake neba,
In pesem po valu se steka šumečim;
