Stran:Glasi domorodni.djvu/139

Stran je bila lektorirana

Ne more ostati,
Kar more dirjati,
Po kamnju letí,
In ko se vali
Iz njega doní:

„Te vedno bo podil
In tvoje vse narode;
Napravljal zmiraj škode
Doklèr bo kteri živ“! —

Stojí še vedno hišica
Zaroda tam pristavskiga;
Je prazna sreče, blaga,
Ne more odpoditi vraga. —

*

Odprimo bukve bivših časov
Naroda zgodbe našiga,
In Klio reče jasnih glasov
De bila sta junaka dva,
Dva bila Slave le sinova
Prostivši nje nesrečni puh,
Visoko cenjena bogova
Sta bila Samo, Svatopluk,
Slovence pervi na Frankone
Za dom in Slavo pelje v bor,
In drugi stresa ptujcov trone,
Madžarov, Nemcov silni zbor.