Stran:Glasi domorodni.djvu/25

Stran je bila lektorirana

Človek smertni zrak dihavši
Bode sodbo zemlje bral,
Knjigo zdér neznanih bravši
Človek zadnji bo zaspal.

Čerke bodo v nji bleskale:
Za pogin je vsaka stvar!
Kje so zdaj visoke skale,
Kje gradovi, kje je var?
Kje visosti kaj spominov
Kje človeških bojev, zmag;
Kje plekenskih kaj zločinov
In nastopov njih nesnag?

Ki so strupa se napili
V strah rodú iz mnogih zlob,
Z sveta daljniga storili
Vsemu ljudstvu — strašni grob, —
Zginili so v zlobnim tiru; —
Kri zadosti, kar greší;
Kar na zemlje je obširu
Blo narodov — več jih ni.

Vsaka sapica Gospoda
Strese carstva silno moč,
V njim kraljeviga zaroda
Prah pokriva grobna noč.
Prah se k prahu tiho vleže,
Duh za večnim le hití,