Stran je bila lektorirana
Sonet.
Zelenobled obraz mladé cvetlice
Pogleda z zemlje na polja ravnine;
Goreči žarek od neba višine
Trosí ji blesk in cvetje v zalo lice.
Kar merzla sapa perjiče glavice
Odpihne — jo verti, de revca zgine; —
Alj ko spomlad obiše spet doline,
Predrami lepši njo in nje sestrice.
Tako slavljanske lepe so dežéle
V svobodi svoji pervi razcvetéle;
Alj sužnost hitro vse je zamorila;
Moči nar boljši vse so v njih zaspale. —
Kar sužnosti meglé so se razgnale, —
In ena se za drugo je zbudila.
