Stran:Glasi domorodni.djvu/72

De jih iz plenic
Zibelnih rutic
Ste zale mladenče in deklice mile
Ste pridne može in ženice zredile?

In kadar serce se zbudí plameneče
V mladostnih nam persih, prepolnih želja,
Občutek enake v vsih sercih ležeče
Ljubezni enako na znanje se da;
Ja v vsih le ležé,
In se prebudé
Jedine nebeške ljubezni izviri,
Ki v celim stvarjenji po zemljah se širi.

Pogled na nebeške višave visoke,
Na zemljo rodivno brezbrojnih stvari,
V penečiga morja valove globoke
Pogled razmotreči namembe reči,
Nebeški ta dar,
Človeška je stvar
Razmerno dobila je vsaka znadnosti,
Zaznam in razum od visoke modrosti.

Ko zdravo in čversto se trupla obrača
Na licih veselje je, v sercu krepost:
Enaka je vrednost o tem pač berača
Z bogatim, enaka predraga lastnost;
Ne to, kar zbeži,
Le kar obstoji,