Minka. Stavil je že deset litrov, da bo črna sodrga v zemski prah poteptana . . . tako je rekel: v zemski prah poteptana . . . in da bo prapor svobodne misli . . . takorekoč . . . kako pa ti sodiš?
Lojzka. Nič ne sodim. Moja sodba bi ne zasúknila stvarí ne za ped in na nobeno stran.
Minka. Ta mlačnost. . .
Geni. In malobrižnost . . .
Minka. Jaz pa rečem . . . spominjajta se teh besed, kadar bo dan in ura . . . jaz rečem, da bomo slavili zmago nadvse veličastno . . . to je vera mojega srca. In še nadalje pa rečem . . . ako bi se zgodilo, da se razpnè nad našo domovino dolga in pusta noč . . . tedaj se bo razodelo, kdo da zna trpeti . . . tedaj bomo videli, kdo bo klonil sužnjo glavo in kdo jo bo nosil pokonci, svoboden v trpljenju!
'Lojzka. Da bi se ne razodelo in da bi ne videli!
Geni. Tudi jaz nisem za mučenstvo . . . so sitnosti z njim!
Komar pride s ceste na vrt.
Komar. Zmaga!
Minka (vstane). Številke!
Komar. Ni številk! Ali zmaga je gotova, bila je že včeraj, že predvčerajšnjim, že lani! — Pol litra, Katarina! (Sede široko.)
Minka. Ti ne dvomiš kar čisto nič?
Komar. Kdo dvomi? Kdo si upa dvomiti? Kdor dvomi, je izdajalec . . . treščim mu kozarec v glavo! . . .
