Komar. Pozdravljen, mežnar vseh mežnarjev! Na, pij, krepčaj se, da boš lažje prenašal svojo bridkost! Kadar so kaplani tepeni, je tudi Hvastja tepen . . . hudo je, če ima človek tako ženo! Pa kaj bi nedolžni Hvastja za kaplanske ujme? Še nohtov si ne trebi, da ostanejo črni na vekomaj!
Hvastja (séde mimo). Še nocoj boš molil rožni venec; vse tri dele.
Komar. Kaj si rekel?
Hvastja. Še nocoj boš molil rožni venec; vse tri dele.
Komar. Mežnar, za to besedo boš delal pokoro!
Hvastja. Ti jo boš delal za tega mežnarja; hudo pokoro!
Z verande pridejo: župan, zdravnik, nadučitelj.
Komar (plane). Kaj? Kako? Besedo, besedo! Kaj?
Župan. V naši občini so zmagali naprednjaki z enim glasom.
Komar (osupel). Z enim glasom?
Zdravnik. Saj nikoli ni bilo drugače! Pred šestimi leti so zmagali s tremi!
Komar. Kaj se to pravi: so zmagali, so zmagali? Smo, se reče! Ampak kje se je nabralo toliko ščurkov? Podnevi jih človek ne vidi — pa prilezejo nenadoma, vrag vedi odkod! (Hvastju.) Kaj si rekel?
Hvastja. Nič; le prijazno mi dovoli, da se smejem.
Župan, zdravnik in nadučitelj sedé na verandi; Komar stoji na stopnjici; pod verando sedé učiteljice in Hvastja.
