Nadučitelj. Brez strahú, ne klonimo src! Naše ljudstvo je zavedno, v svojem jedru zdravo! Zaupajmo v to ljudstvo, zaupajmo pa tudi v vsesplošni napredek, ki je naturna nujnost in ki se ne ustavi nikjer in nikoli!
Župan. Naša občina ne odločuje; črna je bila od nekdaj in črna ostane; kakor da je zakleta!
Komar. Ne ostane! Kaj se to pravi — črna ostane? To je že napol podobno udanosti v božjo in farško voljo! (Stopi k mizi, kjer sede učiteljice in pije; nato pokaže na Hvastjo.) Če bi se ravnali po takih mevžah —
Hvastja. Ali boš delal pokoro za mežnarja in za mevžo, ali jo boš delal!
Minka. Resnica pa je, da bi ne bila: naš naglavni greh je ta mlačnost —
Geni. In malobrižnost —
Zdravnik. Jaz sem popolnoma miren, tako miren, da še vôlit nisem šel. Poznam naše ljudstvo, kakor ga malokdo pozna. V cerkev hodi in na božja pota, farjem se odkriva in bero odrajtuje; ali vse to je le gola navada, stara narodna šega; in farji so le zaščitniki in varuhi teh šeg in navad. Naj kaj starega odpravijo, kaj novega postavijo, pa bodo videli vraga! Poznal sem župnika, ki se je obregal ob predpustni praznik — skoraj da niso šli s cepci nadenj. Vprašaj kmeta, če naj odpravimo vero ali kvaterni semènj, pa ne bo odlašal z besedo. Duhovnik mu ni aposteljnov naslednik, temveč le nadzornik narodnih veselic; tega spoštuje — in kdo bi mu branil?
