Komar. Ni prišel izpovedávat, ne se izpovédat: ali prisluškavat pred izpovednico. Naše besede, komaj govorjene, so zapisane povrsti in Bog vedi, kdo nam bo zanje nekoč odvezo dajal.
Hvastja (izpije in se okrene). Jaz sam ti jo bom milosrčno dajal, kadar boš na kolenih prosil zanjo. (Odide proti vrtnim durim.)
Lojzka. Ni bilo treba, da si ga žalil.
Komar. Vohunska črna duša! — Kaj? Zberó se pošteni ljudje ob slovesni uri . . . v srcih upanje in skrb . . . svobodno besedo na jeziku — pa se prikrade médnje ta črna senca v svoji dolgi špehovki . . . ne, ljuba duša, moja kri je vroča in ni me sram . . . slinijo naj se polži!
Minka. Vsekakor . . . že prisotnost njegove črne suknje v teh svečanih trenotkih. . .
Geni. Jaz ga imam rada, zato ker je smešen.
Lojzka. Ali ne bi rekli še katero o svobodi prepričanja?
Komar. Kakšnega prepričanja? Prepričanje pa ta žalostna špehóvka! Če mu žena ukaže, da naj zataji eno prepričanje za predjužnik, drugo za kosilo in tretje za večerjo, pa bo storil!
Lojzka. Kdo ti je povedal?
Komar. Obraz ga razodeva!
Geni. Ali mevža ni, kakor je smešen!
Komar. Kdo pravi, da ni mevža? Da ni mevža! Če ta ni mevža, sem mevža jaz!
