Lojzka. Mevža!
Komar. Kaj? Prosim, gospod nadučitelj —
Nadučitelj. Gospodična, prestopili ste mejo dostojnih, oblik družabnega občevanja . . .
Komar (vzburjen) Mevža!!
Lojzka. Žalil si ga, ki je bil sam med nami!
Komar. Mevža!!
Minka (Lojzki). Ali sta pila bratovščino z mežnarjem?
Lojzka. Ni mi je še ponudil; ali preden bo petelin dvakrat zapel, ga boš ti prosila zanjo.
Nadučitelj. Kaj odlašajo? Meni je nekako . . . soparno. Če bi ne pogledali na pošto?
Župan. Rekelje poštar, da pride sam!
Zdravnik. Skoraj se že mrači . . . ali vroče je kakor opoldne.
Iz hiše na verando prideta Anka in mlad študent; vesela gresta preko vrta do lope. S ceste pride ob istem času Jerman; Anka ga z roko pozdravi.
Komar (Jermanu). Deklamirat gresta . . . za ve selico.
Jerman. Za kakšno veselico?
Komar. V proslavo nocojšnje zmage.
(Jerman sede molčé za mizo.)
Poštar se prikaže ob vrtnih durih, odmahuje z obema rokama; vsi planejo.
Poštar. Vse! Vse! Vse!
Vsi (kriknejo). Kaj?
