krvava zmerjatev; tudi mežnarji so pošteni ljudje, kaj častno in sveto je njih opravilo!
Hvastja. Mevža!
Komar. Kaj?
Hvastja. Za mevžo, sem rekel, da boš delal pokoro.
Komar. Žal mi je, verjemi, od srca mi je žal. Ali mevžo, ne zameri, sem si mislil drugače, nego si ponavadi razlagajo to nečedno besedo. V svoji pijanosti sem na tak način le krstil tvoje tiho in milo vedenje, ki sem ga zmirom spoštoval.
Hvastja. Za črno mašo, sem rekel, da boš delal pokoro in tudi za bilje.
Komar. Če je pokore treba in če si tako nemilosrčen sodnik, te prosim odveze, ti pa mi naloži pravično pokoro in nosil jo bom.
Hvastja. Rekel sem, da boš prosil na kolenih.
Komar. Kaj ukazuješ? Še Bog bi tega ne ukazal!
Hvastja. Rekel sem, da boš prosil na kolenih.
Komar. Besedo si rekel, v srcu nisi mislil. Ukaži, da si obrijem samo eno lice, da grem bos v nedeljo k maši, da si našijem očitno znamenje na suknjo, ukazi karkoli . . .
Hvastja. Na kolenih, sem rekel.
Komar. Prevdaril nisi, kaj je moška čast! Kako bi ti še pogledal v obraz, kako pojdem mimo ogledala, kako bi še kdaj zinil v družbi, da bi me jezik ne izdal?
Hvastja. Rekel sem.
