Komar (poklekne na eno koleno). Na svojo pravico!
Hvastja (pokaže). Še na drugo!
Komar (poklekne tudi na drugo koleno). Če Bog ne bo milejše sodil, gorje se nam! (Vstane.)
Hvastja (mirno kakor zmirom). Postaren sem, oženjen, troje otrok imam; ali glej: klečal nisem pred človekom.
Komar (se molče okrene ter stopi do pisalne mize).
Nadučitelj (zakliče iz izbe). Ali je že Jerman prišel?
Hvastja. Težko da pride.
Nadučitelj (stopi na oder). Pozdravljeni, dragi go spod Hvastja! — Knjižnico pregledujemo; ne bi si človek mislil, koliko se je prikradlo vanjo plevela in ljulike — Bog sam vedi odkod!
Komar (ki je bil sedel za mizo). Satanovo in Jermanovo seme!
Nadučitelj. Blodili smo, mi vsi smo blodili, dragi Komar! V značaju je našega milega slovenskega naroda in vseh njegovih posameznih udov, da je treba izkušnje bridke in prebridke . . .
Komar. Brezovke, brezovke!
Nadučitelj. . . . skratka, dostojno je in pametno, če pozabimo na pretekle dni, če mislimo nanje samo toliko, kolikor nam je treba za nauk in svarilo. Zakaj ni je knjige bolj dragocene, nego je knjiga lastnega duševnega trpljenja. — Pojdite, dragi Hvastja, pojdite in pokličite mi Jermana. Vi ste mož treznega razuma, čistega srca in modre besede. Vas bo ubogal.
