Hvastja (se pokloni in odide).
Komar. Kaj bi mu prigovarjali? Če dela šobo, naj jo dela! Ali bi ga nazadnje še na kolenih prosili, da naj nikar ne pleše na veliki petek?
Nadučitelj. Pomislite, dragi Komar, kako je pozdravil oče izgubljenega sina.
Komar. Ponj pa ni šel!
Nadučitelj. Dragi Komar, vi ste bili zmirom trdi in neusmiljeni v svojem prepričanju. Ali spodobi se kristjanu, da moli za brata, v zmotnjavah tavajočega. — (Vzame v roko zapisnik ter pregleduje.) Bojim se, da knjižnica ne bo velika. (Stopi k polici, Komar za njim.) Prešerna ste pustili?
Komar. Naj ostane v božjem imenu. Po smrti so ga spreobrnili.
Nadučitelj. Gregorčič . . .
Komar. Tudi ta se je po smrti spreobrnil . . . na čúdežen način . . .
Nadučitelj. Aškerc .... .
Komar. Na grmado — (Zaluči par knjig na tla.) kjer bo stokaje gorela njegova duša nekoč!
Nadučitelj. Bog je usmiljen. — Tavčar . . .
Komar. Nisem bral teh reči, ali očitno je, da zlódej ne piše molitvenikov. (Zaluči knjige na tla.)
Nadučitelj. Da niste brali? Kdo pa je prinesel te knjige?
Komar. Kdo?
Nadučitelj (s prijaznim smehljajem). Kdo je bil tisti, ki je zaklical „živio Tavčar!" ter se tako močno spo-
