taknil, da so se mu knjige izpod pazduhe zakotalile po stopnjicah?
Komar. Kdo da je bil? Ali kdo pa je bil tisti, ki je predlagal, da naj se zbrani literarni biseri prezaslužnega prvoboritelja —
Nadučitelj. Ne budimo spominov na zmote in grehe, izbrisane v pokori! — Tukaj pa je nekaj Cankarja —
Komar. Ven z njim! (Zaluči knjige na tla in jih odsune z nogo.) Ta še liberalec ni, temveč . .. vrag vedi kaj!
Nadučitelj. Molimo zanj! — (Vzame s police knjigo.) He! Kaj?
Komar (pogleda knjigo.) Hé! Kaj?
NaduČitelj. Tomaž Kempčan: Hoja za Kristom . . . (Spogledata se začudena.) Dragi Komar, te knjige vi niste prinesli.
Komar. Tudi vi je niste prinesli, gospod nadučitelj.
Nadučitelj. Položite ga na mizo, Kempčana. Kdorkoli ga je prinesel na ta grešni kraj — razumen je bil in je daleč gledal.
Komar (je bil razprostrl svoj veliki robec po tleh in polaga knjige nanj). Kam bi z grehom?
NaduČitelj. V mojo izbo. Pod klop ga zvrnite in tudi s plahto ga zakrijte, da se kdo ne spotakne óbenj.
(Komar s culo v izbo; nadučitelj gleda za njim.)
NaduČitelj. Brata bi izdal, zoper očeta bi pričalin mater bi zatajil!
