Komar (se vrne iz izbe.) Greh je ugnan.
Nadučitelj (se ozira po sobi). Cesarjeva podoba . . . dobro . . . ampak nič božjega ni . . . treba bi bilo krščanskega znamenja . . .
Komar. Bilo je, se mi zdi . . . tam pod cesarjevo podobo' je bilo, se mi zdi . . .
Nadučitelj. Kaj zdi? Seveda je bilo. Ali človek blodi v mraku . . .
Komar. Tava v zmotah . . .
Nadučitelj (odide v svojo izbo.)
Komar (gleda za njim). Brata bi izdal, zoper očeta bi pričal in mater bi zatajil.
Nadučitelj (se vrne z razpelom). Žebelj še tiči, malo zarjavel je . . . (stopi k zidu) in tudi luknjica je še ostala . . . (Pritrdi razpelo s prstom na zid.) Koliko let je pač, ko smo v svoji nespameti in ošabnosti . . .
Komar (odmahne). Kaj bi tisto!
Nadučitelj. Posebno vi, dragi Komar, ste robantili kakor sam Antikrist . . .
Komar. In nato ste nam plačali gosposko večerjo.
Nadučitelj (odmahne). Kaj bi tisto! —
Lojzka in Geni od desne: obedve sta jako veseli.
Geni. Meni je prav, spokorimo se! Kupila sem si paternošter.
Lojzka. In kdor je zakrknjen, na grmado z njim!
Nadučitelj. Ne zdi se mi popolnoma primerno, da se šalite v resnih časih, na resnem kraju in, o resnih stvareh.
