Lojzka. Prisegam, da se ne šalim . . . Saj so nam očitno žugali z večnim postom in drugimi nadlogami, če se ne . . . razvijemo.
Geni. Blagor meni! Kupila sem si paternošter. Treba je najprej, da se človek na zunanje razvije; vse drugo nam bo navrženo.
Nadučitelj (prijazno). Gospodična, vesele in malo premišljene so vaše besede, ali vendar je globoka resnica v njih. Treba je, da v zunanjih znamenjih, z besedo in z dejanjem človek ne daje pohujšanja; v srce pa gleda Bog sam.
Lojzka. Kako bi to modrost po domače povedali?
Nadučitelj. Domislite se, gospodična, da ni uljudno, izvračati besede svojega bližnjega, da pa je nespodobno, izvračati besede svojega predstojnika. Nadalje prevdarite: ker se pretirana čednost izpremeni v nečednost, bi ne maral, da se moja blagosrčnost pretvori v grešno popustljivost.
Lojzka. Hvaležna sem vam za ta koristni nauk.
Geni. In ravnaj se po njem, da te Bog odreši večnega posta in pokore v hribih.
Komar (ki je bil doslej, do drugih okrenjen, molče sedel pred pisalno mizo). Zdelo bi se mi previdno in pametno, da merimo svoje besede, dokler sede med nami ljudjé, ki niso med nami s srcem, temveč z ušesi.
Lojzka. Tovariš, kako si mislil?
Komar. Kakor sem rekel.
