Lojzka (veselo). Postava in preroki! Jezik te razodeva, da si pokleknil pred mežnarja.
Komar (plane srdit in prestrašen). Kdo pokleknil? Pred koga pokleknil?
Geni (smeje). In roko poljubil.
Komar. Lažeš! Roke nisem poljubil... (Se osvesti.) Pa da sem pokleknil pred samega cestninarja ter mu roko poljubil — kdo bi očital ponižnost kristjanu?
Geni (kakor prej). Nikar ne zardevaj! Tudi jaz imam že paternošter.
Nadučitelj (Lojzki). Žal mi je, da vas moram šele opozarjati na staro in sveto načelo: ne donašajte politike v šolo in še celo ne v obliki, ki je spodobnemu človeku in vzgojevalcu mladine komaj v krčmi dovoljena.
Lojzka (se molče pokloni).
Komar (napol s pridigarskim tonom). Kdor ni z ljudstvom, je zoper ljudstvo. Kako bi vodil mladino, kdor sam hodi po krivih potih? Ljudstvo bi se samo zatajilo, če bi izročalo svojo mladino odrodnim ljudem, da jo napolnijo z duhom, ki ni duh ljudstva. Bil bi . . . takorekoč . . . kulturen samomor . . .
Lojzka. Pobro si se naučil; tudi jaz sem tako brala.
Geni (Lojzki). Kaj siliš, duša, v rovtarske Atene?
Komar. Tudi Hvastja, se mi zdi . . . tudi njemu bi človek ne videl v srce, pa če bi si nataknil devetero naočnikov.
Nadučitelj. Njegove besede so umerjene in zmirom je črno oblečen.
