Komar. Prav tisto sem mislil! Bog sam vedi, če je njegova črna suknja res črna . . . Kdor tiho lazi in samotno prede . . . kam pač bo zlezel in kaj bo spredel?
Hvastja od desne.
Nadučitelj. Dragi Hvastja —
Komar. Kaj je rekel?
Hvastja. Da pride, je rekel.
Komar. Da pride?
Hvastja. Da pride, je rekel, zato da vidi, kdo se bo najpogumnejše na glavo postavil.
Komar. Kaj?
Hvastja. Kajti, je rekel, da je take sorte telovadba dandanašnji Hudo razširjena po lepi naši do movini.
Nadučitelj. Kakšno misel je pač ogrnil s to predpustno suknjo? Ali je zabavljica, ali je pohvala?
Geni (z nasmeškom). Črna zavist je. Ker se ne zna na glavo postavljati, bi drugim očital!
Komar (dene prst na usta). Ali ne slišite korakov? Ali jih ne poznate?
(Vsi obmolknejo in vstanejo, Komar stopi k durim in prime za kljuko; zelo kratek odmor; Komar odpre duri nastežaj in se globoko pokloni.)
Župnik. Hvaljen bodi Jezus Kristus!
Vsi. Na veke amen!
Nadučitelj. Gospod župnik, pozdravlja vas odkritosrčno naš učiteljski zbor. Pozdravlja zastopnika cerkve,
