tiste cerkve, kateri je takorekoč po naturi in v prvi vrsti izročena vzgoja naše mladine . . .
Župnik. M-dà . . .
Nadučitelj. Zakaj resnica je, od vekomaj veljavna in neoporečna, da je le v složnem sodelovanju cerkve in šole lepša bodočnost našega naroda in človeštva sploh . . . da bo, takorekoč, iznad cerkve in šole zasijala nova zarja . . .
Župnik. M-dà . . . (Se približa mizi ob spremstvu nadučitelja.)
Nadučitelj. Res je bilo — ali kje je človek, ki nikoli ni blodil, v zmotah taval? — res je bilo žalostnih in obžalovanja vrednih nesporazumkov tudi v naši občini . . .
Župnik. M-dà . . . (Sede). Prišel sem, da vas povabim na večerjo.
Komar. Gospod župnik —
Župnik (se nakratko ozre nanj). Na večerjo. Ni potreba, da bi na očitnih posvetovanjih rešetali neprijetne zgodbe. Kar je bilo, je bilo pač nerodno in nespametno, ali bilo je. Krajni šolski svet ima poslov imenitnejših; ne spodobi se, da bi opravljal še mojo službo ter spokornim grešnikom odvezo dajal. Tudi na učiteljski konferenci ne boste šmarnic molili . . .
Komar. Gospod župnik —
Župnik. Ne boste šmarnic molili. Zatorej mislim, da se pogovorimo iz lica v lice, brez očitkov in brez zamere. Bilo jih je nekaj med vami, ki so do . . . (zamiži in potrka s prsti na mizo) do sodnjega dne dajali
