Župnik (sede). . . . in učiteljev, sem rekel. Mnogo jih je, ki so takih misli, da je treba iz tega razloga in ob tej priliki zatajiti takoimenovano prepričanje ali pa ga vsaj nekoliko zasenčiti. In mnogo jih je tudi, ki so tako storili.
Jerman. Rad bi že slišal ukaz.
Župnik. Jaz pa vam pravim, da se ljudska zapoved prav nič ne meni za tisto prepričanje, ali kakor že imenujete svoje domače nazore. Zvest hlapec opravlja svoje delo, kakor mu je ukazal gospodar: če mu reče na polje, ne pojde v gozd.
Jerman (vstane). Žal mi je, da vas ne razumem. Kdo je sklical in postavil ta sveti tribunal?
Župnik (vstane). Zelo bi mi bilo prijetno in milo, da ne stopi senca med naju. Kajti rodila bi ta senca mnogotero neprilik in težav; križ pa nikoli ni lehak, tudi če si ga je človek sam bil naložil.
Jerman (resno). Zdaj razumem. (Séde.)
Nadučitelj. Saj sem vedel: blodil je, kakor smo vsi blodili; ali tudi on bo izpregledal.
Geni. Ker naturna nujnost je razvoj.
(Lojzka vstane, gre počasi proti oknu in gleda na Jermana.)
Župnik (sede; zeló blago). Od nekdaj že, od tistega dne, ko ste prišli v lepo našo faro, sem vas cenil; zakaj človek ste, ki posluša pošteno in odkritosrčno besedo ter je ne izvrača in zavija v svojem duhu, še preden je bila izgovorjena. — Bolí me, da vas vidim na potu, koder ljudstvo ne more za vami. Če bi, recimo,
