postavi se na glavo, kakor velevata vreme in čas. Ali jaz ostanem rajši na svojih poštenih nogah.
Nadučitelj. Gospod Jerman, čast učiteljskega stanú zahteva —
Jerman (se okrene). Poznam molitevco. Čast uči teljeva zahteva, da bodi danes bel in jutri črn, kakor ukazuje gospodar. Nadalje še zahteva, da imej glavo na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani; in tudi zahteva, da bodi koleno ne od kosti, temveč od testa, zato da klèkne sredi ceste v blato, če je prilika in ukaz. In naposled še zahteva, da imej učitelj zaklenjena usta, ključ do ključavnice pa obešen na šolske duri. Znam jo gladko, to molitevco.
Komar. Ali je pravično, da sodniki prosijo, namesto da bi sodili?
Minka. Sam se je sodil.
Geni. Nikar v planine, tovariš, zdaj na zimo!
Župnik. M-da . . . Rekli so mi, gospod, da ste izgledno učeni in da je velika vaša prihodnost; tudi so mi rekli, da ste izgledno blagi in da skrbite za svojo mater, ki je stara in betežna . . .
Jerman (plane). Ne imenujte je, svetnice, s tem oskrunjenim jezikom!
(Lojzka stopi k njemu.)
Nadučitelj (plaho). Opozarjam vas, da ne prestopite najprimitivnejših oblik družabnega občevanja . . .
