Izba Jermanova. Opremljena je skromno. Zadaj vhod, na levi zastor v materino izbo; na desni okno, pod njim velika miza, polna knjig in papirja; poleg mize police s knjigami; na levi spredaj miza in stoli, zadaj velik divan z mizico za tobak.
Jerman stoji pri zastorju na levi, Kalander sedi na stolu poleg pisalne mize, roké na kolenih.
Jerman (odgrne zastor). Mati, čaja nama prinesite, pa kaj prigrizka! (pride k pisalni mizi, séde, pregleduje zapisnik in prešteva s svinčnikom v roki). Navsezadnje, ljubi Kalander, ostaneva samá.
Kalander. Je že tako, gospod! V naših krajih je malo môž, pa še tisti so le s težavo; za nas je Bog najprej babo ustvaril, dedca pa iz njenega rebra.
Jerman. Koliko se jih je potuhnilo?
Kalander. Do malega vsi. Ta pravi, da je prestar, da se ne briga več za take reči, da misli na smrt . . . lani še ni mislil na smrt. Drugi pravi, da bomo že brez njega opravili, on da ima posla v izobilici . . . in poseda v krčmi do polnoči. Najhujši so tisti, ki pravijo, da so v svojem srcu táki in táki, ampak zdražbe in razprtije da ne marajo. Malo manj sem zameril tistim, ki so mi kratkomalo zaloputnili duri pred nosom . . . ni v njih laži in hinavščine; razločno so povedali:
