baba sem, kaj bi! . . . Huda pozeba vsepovsod! . . . Majejo, skomizgajo, mežikajo: „Eh, križ je . . .", pa: „Eh, družino imam...", pa: „Eh, rad bi v miru živel..." — Smilijo se človeku, še zmerjal jih ne bi.
Jerman. Vse je prav in koristno, kakor je. Treba je bilo te povodnji, da se izkaže, katera hiša je trdno zidana.
Kalander. Odneslo jih je vse povrsti in tudi moja, gospod, se je močno zmajala. Bog mi je naložil hudo ženo, žena pa mi je naložila post. V nedeljo čakam in sedim, sedim in čakam, poldan odzvoni, njé od nikoder, ne njé in ne kosila. Pa se vrne, pa jo vprašam — kaj si je izmislila, babnica taka? Kjer si pridigo poslušal, tam pa južinaj! — In sem rekel: duša je izgubljena, pa bi se zato še ob nedeljah postil! Kaj ne bi bilo boljše, da bi imel na tem svetu zabeljene žgance, na onem pa nebeški raj?
Jerman. Kalander, Kalander, satan te izkuša!
Kalander. Ko me je prešinila taka misel, sem prosil odpuščanja vse ščurke, ki silijo tja, kjer je .zakurjeno. Malo da nisem zatajil svoje pameti za skledo žgancev, pa bi zameril drugim, ki jo tajé, svojo pamet, za célo tolsto kračo? Po mojem je stvar taka, da je človek najpoprej zato na svetu, da živi. Tisti žganci bi se mi bili prav čedno prilegli; koliko je svet na boljšem, ker sem jih zapravil?
Jerman. Tako je. Povedal si nakratko in razločno, kar drugi odevajo s pisano plahto učenih besed. Célo znanost so napravili iz te plahte — globoko in ob-
