širno znanost, ki je nam preprostim ljudem le težko razumljiva. Ti praviš nakratko: pamet je zatajil za tolsto kračo — tak učenjak pa ti razklada svojo nečedno stvar od zore do mraka, do oblakov ti nakopiči besed, ki jih je bil nabral iz deveterih besednjakov, naposled se ti zavrti v glavi, da poklekneš prédenj ter ga moliš, ne zato, ker ga spoštuješ, temveč ker si truden. O, že debele knjige so pisali o tistih tvojih žgancih in izkazalo se je prav zares: da je za nepoštenost razlogov devetindevetdeset, za poštenost pa komaj eden . . .
Mati (prinese čaja, kruha in mrzlega mesa ter postavi na mizo na levi; Jerman je bil vstal in stopi k nji; mati se molče okrene in odide.)
Jerman (povabi Kalandra z roko). Sédi, prijatelj, da se ogrejeva.
Kalander (pride k mizi na levi, obadva sedeta.) Tako se mi dozdeva, da té južine niso dale prijazne roké.
Jerman (zamišljen, počasi.) Povžila bova še marsikatero grenko južino; še marsikatero noč bova težko spala; še marsikdaj se bova ustavila na cesti in bova rekla: zakaj tod, čemu je treba? . . . (Veselejše.) Samá sva si naročila to južino, pa jo povžijva!
Kalander (pije.) Strah me ni, gospod, in me nikoli ni bilo. Tisto pa sem rekel in še pravim: po nepotrebnem ne bi silil med razbojnike; še Bog, če se jim zlahka ognem! Vsa fara je kakor laškega vina pijana. Kaj pijancu beseda! Pridigaj mu eno uro in dalj —
