poslušal bo eno uro in dalj, izpod čela bo gledal, nazadnje pa bo zgrabil za kol in udaril. Pijanost je v deželi, z besedo je ne boš ugnal, gospod; potrpi, da se vino izkadi!
Jerman. Jaz pa ti povem: če pridejo sami razbojniki na to zborovanje — mednje pridem in jim povem natanko tisto, kar sodi razbojnikom. Ni trma, tudi ni bahavost. Ali tako so me na tla potisnili, tako so me zasmehovali, tako so pljuvali prédme, da se jim moram pokazati pred lice, povedati, da nisem na tleh in ne opljuvan . . . (Mirnejše). Kaj misliš, ali ni vsa ta pijanost le zunanja, da se jih drži takorekoč le na suknji, kvečjemu še na jeziku? Da so pod suknjo ljudjé, po božji podobi ustvarjeni? In da bodo poslušali človeka, pa če tudi ne pojdejo za njim? Da bi naposled taka živa beseda pred njimi vsemi in na očitnem kraju več zalegla, nego samoten pogovor in več nego pisana knjiga? To mislim in tako je moje upanje.
Kalander. Gospod, jaz jih poznam.
Jerman. Tudi jaz nisem tujec med ljudmi.
Kalander. Jaz jih poznam, gospod, posebno ženske. Zato bi rekel, da si ogrni staro suknjo, kadar stopiš prédnje. Kaj niso kamenje metali za tabo, ob belem dnevu?
Jerman. Pijanci so bili.
Kalander. Vsa fara je pijana laškega vina.
Kmetica potrka trdo, odpahne duri nastežaj.
