Lojzka. Potrpi, da si oddahnem. (Položi dolgi ovratnik preko stola pred pisalno mizo.) Prosila sem te, da me nikar ne pošiljaj; ne mene; tja ne!
Jerman. Kaj mi moreš prinesti, nego žalost ali veselje? Na oboje sem pripravljen, na žalost najpoprej.
Lojzka (sede na levi.) Nimam pisma. Zdi se mi, da nisem prišla tja ob pravem času. Zlovoljna je bila, pa je govorila besede, ki so prišle z jezika, ne iz srca.
Jerman (stoji pred njo). Vse mi povej, vse njene besede, nobene ne utaji in nobene ne zaobrni; spoznal bom, katera je prišla z jezika in katera iz srca. (Sede in jo prime za roko.)
Lojzka (vstane). Ne morem! (Hipen odmor.) Ker pravim, da ti ne morem povedati — ali ne veš, kaj bi ti morala povedati?
Jerman (izpusti njeno roko). Vedel sem, preden sem te prosil, da pojdi. Ali bolnik vé, da je na smrt bolan, pa vendar kliče zdravnika, da bi mu sodbo še naglas povedal. To je tisto skrito, mevžasto, nizkotno upanje! — (Stopi spet bliže k nji.) Ali vendarle, prosim te, vendarle mi povej . . . veš, le tako, iz radoved nosti . . . človek rad odkrije svojo rano in jo gleda . . . pa ga obide gnus in bolečina je manjša . . . nič se ne boj, ne bom jokal, še nikoli nisem . . . (sede zadaj na divan in nasloni lica v dlani) . . . povej!
Lojzka (sede na stol spredaj, z obrazom od njega obrnjena). Vesela je bila . . .
Jerman. Vesela?
