Lojzka. Ne . . . govorila je z veselim glasom, kakor zmirom govori . . . In je rekla, da ne pride . . .
Jerman. Kako je to rekla, s kakšno besedo?
Lojzka. Da ne vé, kaj bi tam na vrtu, je rekla, in da le ostani v svoji družbi, je rekla, med pijanci in pretepači . . .
Jerman (se ne gane). Dalje!
Lojzka. Da bi ti vrnila pisma, je rekla, pa da jih ni hranila, ker takih pisem da nikoli ne hrani.
Jerman. Ali se je zasmejala, ko je to rekla?
Lojzka. Zasmejala se je. In nazadnje je rekla, da jo vbodoče ostavi na miru.
Jerman. Kaj? ,Vbodoče ostavi'? (Vstane). Če je rekla ,vbodoče ostavi', tedaj je vse, kakor je treba. — Glej, Lojzka, prav nič ne čutim, da je moje srce kaj izgubilo; morda niti imelo ni, kar bi moglo izgubiti. Tudi ni pridobilo bolečine . . . nič bolečine; kar se je zgodilo, se je moralo zgoditi . . . ali zdaj bi se ne bilo smelo zgoditi, zdaj ne! . . . Ostal bi bil lep spomin, vesel spomin, kakor na fantovsko vasovanje . . . zdaj pa ne ostane drugega nič, nego na moji suknji Še en pljunek poleg drugih . . . (Lojzka sedi, naslonjena ob mizo in gleda nanj.) In vendarle je bilo . . . pomisli, ničesar nisem imel in ničesar izgubil, pa vendar mi je pri srcu, da bi objokaval . . .
Lojzka (tiho). Tudi meni . . . tudi meni je bilo že tako pri srcu.
Jerman (stopi k nji in jo prime za roko.) Slabič sem, glej, otrok, jokav sanjač . . . pa bi se rad za junaka
