postavljal . . . Nikomur bi ne pokazal svojega solzávega srca . . . ali tvoje oči so tako jasne . . . ni me sram pred njimi . . . kakor da bi stopil pred ogledalo . . . (Med pogovorom se je bilo pomalem zmračilo.) Tebi rečem, da sem žalosten in malodušen in da se . . . (tišje) da se bojim trpljenja . . .
Komar (pod oknom, s pijanim glasom). Golob in golobica, Bog vaju blagoslovi!
(Jerman stopi s hitrim korakom proti oknu; tedaj se odpahnejo duri in na pragu se prikaže pijani Komar.)
Komar. Kaj so rekle moje oči! (Iztegne roke kakor za blagoslov.) Ljubita se, kakor jaz vaju ljubim —
Jerman. Spoti, pijanec!
Komar. Pa brez zamere, pa lep adijo! (Se opoteče med durmi, pa se vrne za korak.) Kaj bi rekel tovariš Hvastja? Pokoro boš delal za tega pijanca, hudo pokoro! (Odide.)
Lojzka. Zdelo se mi je, da je šel za menoj.
Jerman (stopi k pisalni mizi ter prižge svetilko). Misliš, da je cunja in motovilo, pa je modrijan; spoznal je, da zvestemu hlapcu gospodar ne zameri greha . . . lahko bi v cerkvi kvante prepeval . . .
Lojzka (stopi k stolu in si ogrne ovratnik). Ne zameri, da ti nisem veselja prinesla.
Jerman. Prinesla si mi tolažbe. Zahvaljena! . . . (Spremi jo do duri.) Zdi se mi, da si mi za sto korakov bližja, nego prej . . . da ti šele zdaj vidim v oči . . . rad te imam, ker sva tako sama . . . sama med živimi ljudmi . . .
