Lojzka. Tudi ti zahvaljen za to besedo.
Jerman. Lahko noč.
Lojzka. Lahko noč. (Odide.)
Jerman (stopi k pisalni mizi in odpre miznico; vzame sliko v roko, govori zelo tiho in počasi). Kje si zdaj? . . . Komaj da te še vidim, ne spoznal bi te skoraj več . . . Da si mi dala le en pozdrav . . . čista misel bi šla s teboj . . . (Na duri trka.) . . . čista misel s teboj . . . (položi zamišljen sliko na mizo.)
Župnik (odpre duri). Dober večer. — (Jerman se vzdrami in vstane.) Tudi apostelj ni čakal, da bi ajdje romali k njemu.
Jerman. In kadar je prišel k njim, so ga prijazno sprejeli. — (Vzame svetilko in jo nese k mizi na levi.) Sedite!
(Župnik gre počasi proti mizi; mati pride, od desne, stopi k njemu in mu poljubi roko; nato pospravi mizo ter odnese sko delico in krožnike na desno; župnik sede; mati se vrne z belim prtom in ga pogrne, nato odide; Jerman sede župniku nasproti.)
Župnik. Čudno se vam zdi, da prihajam v teh časih in ob takih prilikah, kakor so.
Jerman. Res, čudno se mi zdi.
Župnik. Kajti mislili ste in še mislite, da imate posla s preganjalci, ki gledajo, kako bi vas pogubili že na tem svetu.
Jerman. Tako mislim.
Župnik. Zatorej sem se napotil, da govorim z vami, kakor nisem govoril še z nikomer.
