Mati (prinese čaja in peciva ter postavi na mizo). Malo je, ali sprejmite iz udanega srca.
(Župnik se zahvali z rahlim poklonom, mati odide.)
Župnik. Ne spominjam vas rad, kaj sem rekel in kako sem ukazal; ali poglavitno je bilo — ne zamerite, beseda je le prispodoba —: da hlapec bodi hlapec in poslušen gospodarju.
Jerman. Sprejel sem ta ukaz, kakor se je spodobilo.
Župnik. Prispodoba o hlapcu je lepa, toda nerazumljiva naglim in vročim ljudem, ki slišijo besedo, pa ne spoznajo misli.
Jerman. Beseda je razločna; obrnite jo kakorkoli, zmirom je enaka.
Župnik. Beseda je kakor ime človeka: prazen glas; lahko je ime svetnika, lahko imé nejevernika. Pa je tudi kakor cekin, na cesti najden: pametnemu bogastvo, razsipniku izkušnjava in greh.
Jerman. Resnično vam povem, da se nisem ukvarjal s tako modrostjo.
Župnik. Ko ste slišali besedo hlapec iz mojih ust, ste ugledali v svojih užaljenih mislih črno suknjo, rožni venec, procesije in bratovščine. Slišali ste ukaz, ki ga nisem dal. Bodi prispodoba dognana: kadar je hlapec dokončal svoj posel, pojdi v krčmo, ali pojdi kamorkoli, gospodar te ne vidi; edino glej, da mu v pijanosti žita ne povaljaš in hleva ne zapališ.
Jerman. Če je res, kar slutim, bi rajši, da ni res.
