Župnik. Razglasili so me za krvoločnika in okrutneža, ki pohodi, kar mu je na poti in se ne méni za jok trpečih. Mnogokdaj nimam, da bi dal beraču, ki me sreča na cesti. Toliko jih je, ki jedo moj kruh, da ga sebi skopo režem. Povedal pa sem vam to reč zategadelj, da vam povem še nadalje: nikomur, ki jé moj kruh, ne gledam na usta, če se je pokrižal, preden je ugriznil; ne vprašam ga za grehe, ne gonim ga v cerkev. Ali eno je potrebno in je ukaz: da pokaže name, kadar ga vprašajo, kdo mu je gospodar.
Jerman. Očitno je tedaj: hlapčuj, pa boš napojèn in nasičen in postelja ti bo postlana!
Župnik. Mnogo je gospodarjev, ki niso mojih misli. Tam nekje v hribih — na Goličavi, se mi zdi — tam je župnik, ki gleda ob blagoslovu izpod monštrance, če je učitelj pokleknil; in durce tabernaklja so mu ogledalo, da vidi, če se je ob darovanju pokrižal.
Jerman. Počastili ste me, da ste prišli v to mojo siromašno izbo; ali rad bi vedel, čemu te zgodbe.
Župnik. Vi niste podobni tistim, ki so počépali na kolena, ko so se tla zamajala; moški ste in pošteni, rad bi vam roko dal v prijaznosti; in toplejše bi jo stisnil, nego spolzke roke tistih, ki jih molé naproti. Zato sem vam razložil, kako malo je potreba, da . . . da prestopite ta plitki jarek med nama.
Jerman. Nič drugega torej, nego skriti in zatajiti to malo, kar je razuma v glavi in to malo, kar je poguma v srcu?
