črnih muh? Ali se jih kaj bojimo, kaj? Ali smo mevže, kaj? Vi ste mož — čast možu! (Se odkrije.) . . . Gospod — jaz — veste, nocoj mi je zmanjkalo — za večerjo — vsakemu se primeri —
Jerman (seže v žep). Nate in pojdite, trudni ste.
Pisek. Vsakemu se primeri — (Ugleda župnika, zasenči z eno roko oči, s klobukom pokaže nanj.) He, He? . . . Črna suknja, črn možic! Ali bi mu nekaj povedal? Ali bi mu nekaj povedal, temu debelemu? (Razprostre roké.) Fej!
Jerman (ga prime za roko). Lahko noč! (Odpre duri.)
Pisek (med durmi). Nič zamalo . . . vsakemu se primeri . . . (Odide.)
Jerman (se vrne proti župniku). Na čegavi njivi ni plevela?
Župnik. M-dà . . . (Vstane.) Namerili ste se hlapce v ljudi izpreobračat; pot je težavna in gre v kolobarju, nikoli je ne boste premerili do konca . .. nihče je še ni.
Jerman. Pa če je ne premerim do konca — hodil sem, kamor je držala moja pravična pot.
Župnik. Kadar vam bodo noge odpovedale in boste sedeli na zadnjem kantonu, se spomnite, da mi je bilo hudo ob slovesù.
Jerman. Spominjal se bom.
Župnik. In da sem vam nazadnje rekel: ena noč je še do jutra.
Jerman. Bodi, kakor je sojeno.
Župnik. Bodi! (Poklonila sta se narahlo, župnik odide počasi, Jerman stoji mirno.)
