Drugi delavec. So ga že pestili, siromaka.
Jerman. Ne vem, ali je soparica v zraku —
Kalander. Lep jesenski dan je, da malo takih.
Jerman. Ali pa sem slabo spal, da mi je glava težka že od jutra. — (Krčmar prinese vina, ga molčé postavi na mizo in odide.) Če ostanemo sami, bo zborovanje kratko. Povejmo si kar natihem in nasamem, da so klaverni časi, ki jih živímo, in še bolj klaverni kraji, kamor smo obsojeni. Nazadnje pa si še povejmo, da ne bomo izpreobrnili ne časov in ne krajev — toče ne boš zagovoril in kamna ne boš izpremenil v sočno prst . . . Videl sem jih spotoma: šli so k litanijam, častit Krista, Marijo in vse svetnike, pa je bilo toliko blata v njih očeh, da bi se jih človek zdaleč ognil. Sveti Frančišek je živino učil nauk ljubezni, med ljudmi bi nič ne bil opravil!
Kalander. Gospod, ne pridigaj jim take pridige! Reci razbojniku, da je razbojnik, pa te udari s kolom po glavi ter poreče: nisem razbojnik!
(Na pragu v ozadju se prikaže župan, v suknjo ogrnjen, klobuk na glavi, roke na hrbtu; stoji na pragu in se tiho smeje.)
Jerman. Pozdravljeni, gospod župan!
Župan (smeje, počasi). Veliko vas je, bratcev! (Se okrene in odide.)
Kalander. Ni bilo treba, gospod, da si ga pozdravil . . . nesnago rejeno, ki je še lani okna zagrnil ob resni procesiji.
