Jerman. Jezik me je ukanil . . . še ta jezik je stanovitnejši, nego njih srce in pamet.
Delavec. Kaže, da ne bomo sami!
(Od desne pridejo počasi tri kmetice z molitveniki v rokah; sedejo tiho v kot.)
Kalander. Bog daj, sosede! (Kmetice molče.) Če ste mutaste, pa vsaj niste gluhe, da boste pridigo slišale, á?
Delavec. Kakor troje črnih oblakov . . . tam visé in molčé.
(Lojzka pride hitro od leve; Jerman vstane.)
Jerman. Odkod ti? Ta kraj ni zate.
Lojzka (stopi blizu k njemu; oba stojita sredi odra). Pojdi odtod! Ogrni suknjo in pojdi! Pusti vse, kakor je . . . naj opravijo, ali ne opravijo . . . naj rekó in porekó . . . pojdi!
Jerman. Kaj? Ali si pamet izgubila spótoma?
Lojzka. Slišala sem jih . . . stali so pred cerkvijo, pijani so že . . .
Jerman. Kaj so rekli? Rad bi slišal . . . povej mi, kakšen je glas ljudstva, tega vernega.
Lojzka. Ne odlašaj! . . . Reci, da si bolan . . . in res si bolan, iz oči ti gleda bolezen . . .
Jerman. Kaj so rekli?
Lojzka. Da te preselijo, je rekel eden; drugi je rekel, da brez podpisov; v deveto faro, je rekel tretji in se je smejal.
