Jerman. Lepo so povedali. — (Sede za mizo v ospredju.) Glej, saj ni bilo treba, da si prišla oznanit to lansko novico. Še tisto lepo prispodobo o selitvi sem že slišal, se mi zdi . . . Zjutraj se mi je v glavi zavrtilo in noge so mi bile tako težke, kakor da sem od svetih Višarij prišel. To je slabo znamenje za človeka, ki ni rojen za junaški posel, pa ga mora opravljati, ker se je svet tako zaobrnil . . .
Lojzka. Kaj se mudiš, kaj čakaš nanje? Sam praviš, da si bolan! (Sede na rob stola, pripravljena, da vstane.)
Jerman. Zato sem prišel in zato čakam nanje — tebi lahko povem, ki si od naše krvi — zato čakam . . . ker so rekli, da me preselijo v deveto faro . . . (Lojzka vstane.) Ne . . . ne misli drugače, nego jaz mislim. (Vstane.) Ni bojazljivost, ni strah pred trpljenjem — kaj je trpljenje? — le utrujenost je . . . in gnus tako velik, da leži v mojem srcu kakor črna mlaka. Rad bi končal na en mah . . . in pomisli: junaku podoben, ki je, kakor pravijo pismarji, daroval kri in življenje za svoje prepričanje!
(Kakor nevedé sta si bila segla v roko; gresta počasi proti levi.)
Lojzka. Roka se ti trese.
Delavec. Na okno poglej!
Kalander. Ciganski obrazi! . . . Hej, kdor tam zijá, naj pride noter; bo slišal pridigo, da še nikoli!
Jerman. Ne glej tako resno . . . in če te je obšla huda misel, daj ji slovo. Zvečer, ko bova zdrava in samá, se bova obadva smejala.
