(V izbo stopi kmečki fant, sede široko za mizo v ozadju in potrka s palico po mizi. Krčmar pride; on in natakarica nato prihajata in odhajata.)
Lojzka. Praviš, da se bova smejala, pa se še nasmehnil nisi.
Jerman. Pojdi — tvoj obraz ne sodi med te obraze!
Lojzka. Vprašala bi te.
Jerman. Vprašaj!
Lojzka. Ali je smešno, moliti za človeka?
Jerman. To je kakor blaga misel . . . pride, kamor je poslana. (Sežeta si v roko, Lojzka odide, Jerman se okrene, da se povrne k omizju.)
(Zadaj na pragu se prikaže Komar, brez klobuka, roke v hlačnih žepih; stoji lahkotno in smehljaje.)
Komar (ko gre Jerman mimo). Torej si res povezal?
Jerman (se okrene blizu svoje mize). Kaj povezal?
Komar (smehljaje). Ej, culo, culo povezal! Stotriinšestdeset jih že imamo.
Jerman. Kaj?
Komar. Stotriinšestdeset podpisov . . . Jaz sem rekel, da nikar, da počakajmo — ali kaj bi? Ljudstvo tirja svojo pravico, ne mara čakati nanjo . . . je že tako! . . . Jutri, stavim, da jih bo tristo in čez!
Jerman. Kaj ?
Komar. Podpisov . . . cekinov prav gotovo ne!
Jerman. Kdo pa jih nabira?
Komar. Rekli so, da naj bi jih jaz — pa jih! Ljudstvo je razburjeno, hudo razburjeno — kdo bi se
