upiral? Meni je, da ti naravnost povem, od srca žal . . . smiliš se mi,, zares! Ne bilo bi sladko romanje zdajle na zimo tja kam v hribe, recimo . . . na Goličavo . . .
Jerman. Na Goličavo? Tja, kjer župnik izpod monštrance gleda? (Stopi bliže h Komarju.)
Komar. Kaj že veš? Torej si res že culo povezal, siromàk! Kdor pride na Goličavo, se nikoli več ne vrne, vsaj doslej se ni. Pozabijo nanj, to je! Tri ali štiri leta piše prošnje, nazadnje pa se naveliča . . . Zadnji je umrl že predlanskim, pa so letos šele zapazili to nesrečo . . . Če bi ti mogel kaj na roko — pa kaj bi jaz? Ljudstvo ukazuje, mi smo le, takorekoč, eksekutorji višjega povelja . . . Navsezadnje pa si le sam vest izprašaj, če nisi s svojim ravnanjem in nehanjem do vrhane mere zaslužil —
Jerman. Kaj? Tako lepo si se že navadil? Od nekdaj si bil bistra glava! — Ampak le hrani solze in pridigo, tega blaga nisem potreben, ga imam že polno skrinjo. — Zbogom! (Se okrene).
Komar (smejé). Zbogom? Mi, tovariš, bomo rekli . . . mi homo rekli zbogom!
Kalander (proti Komarju). Kaj pa ne stopiš v izbo? Stoji tam in gleda, kakor birič! (Komarse okrene in odide.)
(Nabralo se je bilo že precèj ljudi, žensk in moških; Pisek od desne, naravnost proti Jermanovemu omizju.)
Pisek (pijan). Pisek je že tukaj, gospod. Narodna dolžnost, ne? . . . Ali jim bomo pokazali, črnomav58
