Na vrtu pred županovo krčmo. Na desni prijazna bela hiša z malo verando. V ozadju zeleno pobarvan nizek plot, za plotom cesta. Na levi v ospredju mala lopa. Mize pod drevjem in na verandi.
Jerman in Anka pred lopo na levi.
Jerman. Komaj da te pozdravim, se ti mudi drugam. To svojo ljubezen občutim že kakor grbo, ali kakor kozavo lice, ali zakrpano suknjo. Ne upam si predte z njo. Zato bom rajši govoril o vremenu.
Anka. Ali si pust!
Jerman. Bojim se, da bo kmalu konec teh lepih dni.
Anka. Kaj bi rad?
Jerman. In da za gozdom že čakajo hude ure.
Anka. Zbogom!
Jerman. Reci, da je za zmirom, nič se ne boj! Ljubezen ti je kakor nova bluza, ali kakor pisana pentlja na slamniku. Jaz, kmet staroverski, pa sem mislil drugače in zdaj me je sram. Zbogom!
Anka. Kaj je ljubezen le takrat ljubezen, kadar vzdihuje? Zameriš mi, da se rajša smejem, nego jokam, da se rajša oblačim belo nego črno, zameriš mi, da sem mlada in kmalu mi boš zameril, da nisem
