Kalandrovka. Sam ga pij, nejevera! Ali še nisi pameten in star zadosti, pa ali te nič ni sram, da se potepaš z ljudmi, ki se jih ogiblje vsak kristjan in ki so vero in Boga zatajili in ki jim bo na zadnjo uro sam črni zlodej svetil?
Kalander. Taka je, glejte! Ampak to še nič ni, doma so pridige še vse druge!
Kalandrovka. Ali nič ne pomisliš, ti óčem in krivični jerob svojih otrok, ali nič ne pomisliš, da Bog ne bo udaril samo tebe — ki zaslužiš, da bi takó ne! — ampak da bo udaril hišo in da tudi meni ne bo prizanesel, ki molim zate vsako nedeljo, nesnaga malopridna, peklù zapisana? — Le smej se, ampak pride ura, ko se ne boš smejal, in boš klical Boga in tudi mene boš klical, pa te ne bova pogledala, ne Bog in ne jaz! — Pa če te nabijejo, le naj te nabijejo, jaz te ne bom izpirala, ne obvezavala, še vrát ne pojdem odpirat, kadar te privlečejo . . . (Se okrene ter se pomakne V ozadje.)
Kalander. Ali taka je ta reč? Nabili da me bodo? Glej, kaj si je izmislila!
Kmet (zakliče). Eno pridigo smo že slišali, zdaj pa še drugo!
Kalander. Gospod, kar nakratko jim povej, pa nikar ne zmerjaj . . . preže na hudo besedo, kakor pes na kost!
Drugi kmet. Kdor bi kaj povedal, naj zine!
Nace (postaren kmet, kučmo na glavi, čajno pod pázduho; na obrazu se mu pozná, da je prismojen; stal je na levi
