Glas. Kam je meril?
Drug glas. Na župnika je meril!
Tretji glas. Pusti župnika le na miru!
Komar (med durmi v ozadju). Cula je povezana! S to besedo si zoper sebe stokrat podpisal!
Jerman. Tisti, ki se je oglasil, je med njimi, med nevrednimi varuhi, ki služijo neumnosti in ji ližejo roké, da jedo njen beli kruh . . . O, ni on sam — tisoč jih je in sedemdesetkrat sedemkrat tisoč, ki so tako ponižali svojo pamet, da jemlje vbogajme od nespameti! Svoje spoznanje, božji dar, so prodali za dobro južino, prvenstvo za lečo!
Anka (je bila med durmi stopila na stol za Komarjem in se nasloni na njegovo ramo). Daj, da ga vidim, prerôka . . . pozdravljen, prêrok!
Jerman (tišje). Jaz pravim . . . rekel sem vam . . .
Komar. Kaj te je zmotilo, prêrok?
Jerman. Glejte, človek dandanašnji še svojemu najbližjemu ni zvest, ne bratu, ne prijatelju; in še sebi ni zvest — ne svojemu spoznanju, ne svoji naturi . . . pa bi zvest bil temu ljudstvu, ki zaupa na oko in na besedo, kakor otrok? Pomislite, pol leta je komaj, komaj od setve do žetve, pa so ljudjé, brez števila jih je, zavrgli svojo pamet in svojo vest, kakor škodljivo breme na tej poti do kruha. Tisti, ki so Bogá samega zasmehovali, klečé pred njegovimi nevrednimi hlapci; prej kletev, zdaj molitev; beseda pa je votla prej
