Jermanova izba. Zvečer; na levi mizi sveča, na pisalni mizi svetilka.
Lojzka stoji ob mizi na levi in naliva čaj; Geni sedi za pisalno mizo; Jerman od leve.
Geni. Prah je na teh papirjih.
Jerman. In prah ostane. Kaj je treba še nadalje pisati? Tam se je končala zgodovina slovenskega naroda.
Geni (bere) . . . „Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov."
Jerman. Roka je napisala resnico, še preden je srce občutilo vso njeno žalost. Drhal je natanka in ne zamudi nikoli: komaj sem usta odprl, da bi jo razžalil, se je že maščevala.
Geni (vstane). Kedaj nastopiš ta križev pot?
Jerman. Še nocoj, mislim.
Lojzka. Kam nocoj?
Jerman. Ne bi rad odlašal. Kaj bi še? Ali bi sedel in čakal in premišljeval pred ogledalom svojo bridkost? Če je treba na pot, kar palico v roko pa zbogom — brez mokrega slovesa. Tako bo ta pot kratka in ne preveč težavna. Bal sem se je, ko je bila še daleč, zdaj pa sem skoraj vesel, da je blizu ta ura.
Lojzka. Nocoj na Goličavo?
