Jerman. Kam?
Geni. Ne v paradiž! Pod noč se napravlja na pot, pa izprašuje kam! Daleč bi ne prišel nocoj.
Jerman. Kdo je rekel, da na Goličavo?
Lojzka. Pij in vzdrami se . . . že dolgo nisi spal.
Geni. Tudi jaz bi ne spala sladko, če bi me za božič v žamete gonili. (Séde in pije.) — Blagor se meni, ki opravljam ta sveti posel le zategadelj, ker bi se mi drugače zéhalo na svetu. Ali se spominjaš, kako smo pisale nalogo o svetosti in vzvišenosti učiteljskega poklica? Jaz sem bila pohvaljena, ker sem najbolj lagala . . . ne besede o hribih in hribovcih, ne o zakrpanih bluzah, ne o pošvedranih petàh, ne o krompirju v oblicah, ne o dolgih jezikih, ne o zarobljenem nadzorniku . . . o, koristna je bila tista naloga, zdaj se je izkazal njen namen: kdor se ni zgodaj naučil lagati, se bo dolagàl s težavo do definitivnega lažnjivca. — Meni je zagrenilo.
Lojzka. Zagrenilo ti je, ker imaš dom. Nam bi ne smelo. Blagor se tebi — stopila boš pod gorko streho, če se ti zazdi, da je pot težavna in vreme slabo. Mi bomo hodili do konca . . . še vzdihovanje nam bo trudnim prepovedano.
Jerman. Dovoljena je smrt.
Lojzka. Nagla smrt. Kaj bi gospodar z bolehavim hlapcem?
Jerman. Vse so modro uravnali: nagla smrt je posebna milost božja. — Koliko je še do božiča?
Lojzka. Tri dni do svetega večera.
