grbava in da ne škilim. Dolgočasne so tvoje pridige, o gospod!
Jerman. Ne delaj greha! Kaj me ni omamil tvoj smeh? Kaj me niso uróčile tvoje vesele oči, mene veselja željnega? Smejal se bom in vriskal bom — vse, kakor ti bo drago! Ali glej — prav nakratko, da pri diga ne bo dolgočasna.
Anka. Nakratko!
Jerman. Tebi se podá metulji ples, ali jaz sem preneroden zanj. Tudi srce mi je pretežko in me vleče k tlom. Nikoli me nisi vprašala, zakaj da se ne smejem, jaz ne, ki ljubim tvoj smeh; še videla nisi, da sem bil v glasni družbi sam . . . Potrpi! Rajši bi te prosil zaničevanja nego sočutja; prej bi klel nego tožil. Ne sočutja, ne tolažbe ne maram od tebe, le prisrčno besedo iz tvojih ust!
Anka. Katero in kakšno besedo? Ne maram pustih besed, ne pustih misli! Če je ljubezen dolgočasna, Bog z njo! Prav res je, da si staroverski kmet! Člo veka mine smeh, kadar te sreča. Življenje, mladost, pomlad, ljubezen in vse in vse ti je — kakor velika maša in povzdigovanje! Ampak glej, jaz ti ne očitam — tudi ne če spiš s cilindrom na glavi. Zate cilinder in meakulpa, zame rdeča pentlja in aleluja. Ti se z menoj ne smeješ, jaz se ne jokam s teboj. Daj mi roko in lep adijo!
Jerman (jo prime za obedve roke: veselejše). Zbogom, Anka!
Po cesti prihajata proti vrtu Minka in Geni.
