Jerman. Že? Čas je zvest hlapec, ni ga treba klicati. Zmirom je človek pripravljen, a ko pride ura, pride prezgodaj.
Geni. Kadar boš delal dolgove za to pot, se oglasi tudi pri meni.
Jerman. Lepo zahvaljena. Ali na tej poti ne bom zapravljal.
Zdravnik od leve; Jerman stopi k njemu.
Zdravnik. Jaz sem opravil, drugo naj opravita župnik in Bog. Kaj bi govorila učenost, kjer je sodila natura?
Jerman. Da je torej res, prav res že treba na pot?
Zdravnik. Kako mislite . . . na pot?
Jerman. Ne vem, gospod doktor, kedaj da vam povrnem vse dobrote. Mislim, da nikoli.
Zdravnik. Nisem jih zapisával, teh dobrot. — (Mu seže v roko.) Kdo bi se prerekal z Bogom? Sodil je, pa je sojeno. Tolažbe vam ni treba, saj ste bridkosti vajeni.
Geni. Res vajen — še prehladil bi se, če bi stopil iz plohe pod streho.
Zdravnik. Ali prav ni bilo . . . prav ni bilo . . . slabo ste ravnali . . .
Jerman (ga prime za roko). Razložite . . . kako da sem ravnal . . . kako da je bilo treba ravnati... (Lojzki.) Nalij mu čaja! . . . Razložite! V mojem srcu je namreč taka misel . . . huda misel, gospod . . . nagle smrti vredna . . . Rad bi jo slišal iz vaših ust. (Ponudi zdravniku čaja.)
