Zdravnik. Bolni ste . . . še ta skodelica vam je pretežka . . . To navadno in nečedno življenje vam je stopilo v dušo, vas je hudó ranilo . . . ne znate živeti, ne znate! Človek je človek, najprej kruha in vina, vse drugo je senca. Tisto prepričanje in tako dalje, vse tisto je le suknja — kaj suknja, kvečjemu dežnik! In pa tudi — jaz sem zdravnik, veste — tudi za zdravje, posebno za prebávljanje je koristno, da človek časih, takole za tri in za tri leta, malo zaobrne, takorekoč obnovi svoje prepričanje — kakor se tudi kri prenavlja . . .
Jerman. Ne te modrosti . . . te nisem bil želján. Ali tisto mi razložite, udano vas prosim: da, recimo, nisem ravnal tako, kakor sem ravnal . . . ne?
Zdravnik. Da ste drugače ravnali . . .
Jerman. Ali mi lahko prisežete, ali mi lahko daste pisano potrdilo, da bi bil rešil svoji materi le en dan — kaj? — le eno uro, le en sam hip življenja?
Lojzka (vstane). Ne besede . . . ne odgovorite!
Zdravnik. Kaj bi rekel? Če stvar prevdarimo . . .
Jerman. Le eno uro? Le en hip?
Zdravnik. Mogoče je.
Jerman. Zahvaljeni! (Spremi zdravnika do duri ter se vrne.)
Jerman (si ogrne suknjo). Po župnika stopim, Lojzka; ostani za váruha!
Geni (vstane). Do farovža te spremim.
Jerman. Z menoj na cesto, z nevernikom, pa še o mraku?
